O avtorjih in nastanku prispevka
Kako je nastala naša šola? Kako je izgledala nekoč? Koliko učencev je imela? To so vprašanja, ki sta si jih zastavljala avtorja, a na njih nista znala odgovoriti. Ta vprašanja sva postavila še učitelju, ki nama je predlagal, da poiščeta dokumente in naredita raziskovalno nalogo.
Kaj sta odkrila, ki lahko ogledate na tej strani.
O začetkih šolstva na Pobrežju in nastanku naše šole je na razpolago zelo malo podatkov. Šolska kronika, pisana od samih začetkov dalje, je med gradnjo prizidka in prenovo šole v 70. letih preteklega stoletja izginila. Tudi veliko katalogov iz arhiva, kot so takrat imenovali dnevnike, manjka ali pa so nepopolni.
Podatke o zgodovini šole je bilo težko zbrati, saj se jih je ohranilo zelo malo. Kljub temu je uspelo, da sta posamezne dele zbrala v celoto in na takšen način vsaj malo osvetlila zgodovino naše šole in bližnje okolice.
Skozi čas se je spreminjala, dograjevala in posodabljala, delovala pa je v različnih državah.
Šolstvo se je v zadnjih stotih letih zelo spremenilo, vendar so se spremenili tudi časi. Šole so bile pomembne takrat in so tudi še danes. Naša šola je začela delovati 18. novembra 1899 s pomočjo organizacije Schulverein. Pogoj za finančno pomoč je bil ta, da je pouk moral potekati strogo v nemškem jeziku. Šola je bila takrat precej manjša, v razredih pa je bila velika gneča. Konec 1. svetovne vojne je prinesel velike spremembe, saj je Maribor postal del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prva leta po vojni so bila zelo težka, saj je primanjkovalo učnih sredstev v slovenskem jeziku. Ob tem pa so se zaposleni v šolstvu srečevali z zahtevami nemške manjšine. Začetek 2. svetovne vojne je spet pomenil pouk v nemškem jeziku. Pouk je pogosto potekal neredno, zlasti v obdobjih, ko so zavezniki bombardirali Maribor. Po koncu vojne se je Pobrežje širilo in šola je postala premajhna, zaradi česar je nastala nova šola na Pobrežju. Kljub temu je dvajset let kasneje šola ponovno postala pretesna, zaradi česar so naredili prizidek in ustanovili še tretjo šolo na Pobrežju.
Šolstvo na slovenskem
O šolstvu na Slovenskem sta veliko napisala Ciperle in Vovko (1987). Ob koncu 12. in v začetku 13. stoletja so se razvila prva mesta na ozemlju današnje Slovenije. Takrat se je pojavilo vprašanje izobraženosti meščanov. Večina se je šolala le v samostanskih in župnijskih šolah, kjer pa niso učili računanja in govora v maternem jeziku. Pouk v teh šolah je potekal ločeno na pouk za bolj in pouk za manj premožne. Zaradi tega so začele nastajati prve mestne šole, ki so nastale iz župnijskih šol. V teh šolah so otroke poučevali o praktičnih življenjskih nalogah in jih učili verskih molitev. Po pridobljenih podatkih sva ugotovila, da je v srednjem veku na Slovenskem delovalo okrog 40 šol. Slovenci v začetku novega obdobju niso bili nič manj nepismeni kot nemško ali ogrsko prebivalstvo, vendar je treba poudariti, da je bila pismenost neenakomerno razporejena. Meščani so bili bolj pismeni kot ljudje na podeželju in celo bolj kot plemstvo.
Click here to learn more
»Oče« osnovne šole na Slovenskem je bil Primož Trubar. Prizadeval si je, da bi se vsi naučili brati ter da bi lahko brali knjige v svojem jeziku. Vendar so protestantske šole postale žrtev protireformacije v 16. stoletju.
Zaradi razvoja trgovine se je v mestih povečala potreba po izobrazbi. Tako sta v mestih nastali dve vrsti šol: »nemške šole za pisanje in računanje« ter »jezikovne šole«. V obeh so poučevali tudi računstvo, ki je postajalo vedno pomembnejši šolski predmet.
Leta 1770 je v mestih šolo obiskoval vsak četrti otrok. Na Štajerskem je število šolanih otrok leta 1788 doseglo okoli 2.5 % prebivalstva. Popolnoma nemška šola se je pokazala kot neuspešna. Zaradi neznanja nemškega jezika so v prvih razredih uporabljali materni jezik šolarjev – torej slovenščino. Pouk je potekal zelo različno, kar je bilo odvisno od tega, ali se je šola nahajala v mestu ali na podeželju. V mestnih glavnih šolah in normalkah je bil pouk mnogo zahtevnejši kot na podeželskih osnovnih šolah, trivialkah. Obstajala so namreč določila, da so otroci, ki so pomagali pri kmečkih opravilih, hodili v šolo le pozimi. Na trivialkah so učili verouk, pisanje, branje, računanje in osnovne pojme gospodarstva. Na glavnih šolah v mestih so se ob prej navedenih predmetih učili še nemško slovnico, latinščino, naravoslovje, gospodarstvo, zgodovino, zemljepis, osnove geometrije, osnove stavbarstva, osnove mehanike in osnove risanja. Raba slovenščine v šolah in šolskih knjigah je poudarila potrebo po uveljavitvi slovenskega knjižnega jezika na slovenskem ozemlju. Takrat se je veliko otrok naučilo brati in pisati v slovenščini. Tako je osnovna šola ustvarila nove možnosti za slovensko narodno prebujanje. V času Ilirskih provinc so Francozi uvedli štirirazredno osnovno šolo. Poenotena osnovna šola je lažje pripravljala učence za nadaljnje šolanje, ker je bila slovenščina priznana kot učni jezik v osnovnih šolah in gimnazijah. V začetku 19. stoletja je šole v slovenskih pokrajinah obiskovalo zelo malo otrok. Vzrok za to je bila zaposlitev otrok z delom na domu ali pri tujih delodajalcih. Večina staršev je takrat mislila, da je šola nepotrebna. Kmečki otroci so v tem času predstavljali zelo pomembno delovno silo, zato so starši otroke zelo neredno pošiljali v šolo. V šolski kroniki osnovne šole iz Zreč je zapisano, da učenci ob slabem vremenu niso prihajali v šolo, ob lepem vremenu pa so imeli doma delo. Nemški okupator Adolf Hitler je leta 1944 spremenil odnos do slovenščine v šolah. Na začetku okupacije leta 1941 so v šolah prepovedali slovenščino, leta 1944 pa so pouk v slovenščini dovolili v nižjih razredih na podeželju. Po koncu vojne so se v slovenskih šolah soočali s pomanjkanjem zvezkov, učbenikov in knjig. 11. julija 1946 je izšel Zakon o sedemletnem obveznem šolanju. Ta zakon je v nekaterih šolah pomenil korak nazaj, saj so te šole imele že uveljavljeno osemletno obvezno šolanje. Vseeno pa je pomenil izboljšanje stanja, saj je poenotil šolski sistem. Leta 1953 pa je izšel Zakon o osemletnem obveznem šolanju.
Mariborsko šolstvo
Maček (2012) opozarja, da je bilo mariborsko šolstvo pred prvo svetovno vojno skoraj povsem nemško. Uresničevanje takšne šolske politike je podpirala predvsem organizacija Schulverein. To je bila šolska organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1880 in je skrbela za ustanavljanje in vzdrževanje nemških privatnih šol. Za dosego svojih ciljev je ta družba uporabljala različne prijeme, kot je podkupovanje deželnih in občinskih uprav ter šolskih svetov, razdeljevanje brezplačne hrane in oblačil za otroke. V primeru, da lokalne oblasti niso zagotovile sredstev za ustanovitev šole, jo je zgradila šolska organizacija Schulverein.
Click here to learn more
Aktivnost te organizacije je bila največja prav na mariborskem območju. Prva takšna šola je začela delovati leta 1882 v Pekrah. Schulverein je bil vključen tudi pri gradnji šole na Pobrežju. Kot dokaz, kakšen pomen je imela nemščina v mariborskem šolstvu, govori podatek, da so bili izmed vseh učiteljev osnovnih in meščanskih šol le štirje slovenskega rodu. Prav tako je bil delež prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom nizek. V obdobju med leti 1880 in 1890 naj bi znašal le 13 %. Tudi kasneje se delež prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom ni veliko spreminjal. Verjetno pa ta podatek ni povsem realen, saj je bilo navajanje nemščine kot občevalnega jezika bolj verjetno posledica socialne stiske in podrejenosti Slovencev, kot pa znak prave narodnostne pripadnosti. O nemškem vplivu v Mariboru govori tudi podatek, da je ob razpadu Avstro-Ogrske mariborski mestni svet 30. oktobra 1918 sklenil, da Maribor ne sme pripasti slovenskemu ozemlju. Šele po posredovanju slovenske vojske pod poveljstvom Rudolfa Maistra je nadzor nad mestom prevzela slovenska oblast.
Proces spreminjanja nemških šol v slovenske je v Mariboru potekal drugače in težje kot v drugih slovenskih deželah. Položaj je bil najtežji na osnovnih in meščanskih šolah. Ker so se zavedali pomena in občutljivosti tega področja, sta Narodni svet za Štajersko in general Maister v prvih mesecih pustila osnovno šolstvo nedotaknjeno. Po stopnjevanju protijugoslovanskega gibanja in nemških demonstracij januarja 1919 so dosledno vpeljali slovenski jezik v šole. Mariborske oblasti so 2. februarja 1919 zaprle vse osnovne in meščanske šole zaradi pomanjkanja kuriva in ta dogodek predstavlja konec nemškega šolstva v Mariboru. Slovenski učitelji so se zelo trudili, da bi uredili razmere. V šolskem letu 1919/20 so na vseh šolah delovali slovenski in nemški oddelki, v nemške oddelke pa so vpisali le učence, pri katerih sta bila oba starša nemške narodnosti. V naslednjih letih je število otrok nemške narodnosti hitro upadalo, deloma zaradi izseljevanja, deloma pa zaradi tega, ker so Nemci, ki so ostali v Mariboru, pričeli pošiljati svoje otroke v slovenske šole. Zaradi dobrega dela slovenskih učiteljev in pravilnega ukrepanja oblasti se je tako zgodil za Slovence zelo pomemben preobrat v šolstvu. V šolskem okraju Maribor okolica je leta 1923 delovalo 41 osnovnih šol. Leta 1929 je bil prejet zakon, ki je narodne šole razdelil v osnovne šole (od 1. do 4. razreda) in višje narodne šole (od 5. do 8. razreda). Namesto v višjo narodno šolo so se otroci po 4. razredu lahko vpisali v meščansko ali strokovno šolo. Reden pouk je bil le v petih zimskih mesecih od novembra do marca. V manjših krajih je bilo v en oddelek večkrat združeno več razredov. V obdobju med leti 1923 in 1934 se število šol v mestu in okolici ni bistveno spremenilo. Nekoliko se je povečalo število učiteljev na mariborskih osnovnih šolah, od 145 učiteljev leta 1923 se je število povečalo na 151 leta 1934. V Dravski banovini je v šolskem letu 1939/40 na enega učitelja prišlo 43,5 učenca. Za mesto Maribor so podatki bistveno boljši, saj je v tem šolskem letu na enega učitelja prišlo 25 učencev, v primestnih šolah na desnem bregu pa je na enega učitelja prišlo 43 učencev, na levem bregu pa 48 učencev. Bračič (1991) je napisal, da so v času nacistične okupacije okupatorji ukinili vse slovenske šole in izselili večino slovenskih učiteljev. Po osvoboditvi leta 1945 so slovenski učitelji ponovno vzpostavili slovensko osnovno šolstvo. Zaradi večjega števila otrok so bile šolske zgradbe prenapolnjene, ponekod so imeli tudi troizmenski pouk. Mestna oblast se je zavedala potrebe po gradnji novih šol in zaradi pomanjkanja denarja so ljudje s samoprispevki v letih 1974, 1978 in 1982 zbirali sredstva za gradnjo novih in popravilo obstoječih šolskih poslopij. V tistem obdobju je mesto dobilo več novih šol in telovadnic.
POBREŠKA ŠOLA
Od ustanovitve do konca 2. svetovne vojne
O začetkih šolstva na Pobrežju in nastanku naše šole je na razpolago malo podatkov. Šolska kronika, ki so jo pisali od samih začetkov, je med gradnjo prizidka in prenovo šole v 70. letih 20. stoletja izginila. Tudi veliko katalogov, ki so shranjeni v Pokrajinskem arhivu Maribor, manjka. Pogosto so katalogi tudi nepopolni. V publikaciji, ki je izšla ob stoletnici šole, je Kolarič (1999) zapisala, da se je naziv šole skozi zgodovino spreminjal: Ljudska šola Pobrežje, Osnovna šola Zgornje Pobrežje, Državna mešana ljudska šola, Državna narodna šola, Višja ljudska šola in Osnovna šola Toneta Čufarja Maribor.
Click here to learn more
Prvi učenci so s šolanjem pričeli 18. novembra 1899. Šola je imela tri razrede. V prvem razredu so se učili branja, pisanja, računanja in geometrije, petja, pravilnega vedenja, vere, ocenjevala se je tudi pridnost. V drugem razredu so imeli vse prej navedene predmete, dodali pa so še jezik, zgodovino narave, naravoslovje, geografijo in zgodovino ter risanje. V tretjem razredu so predmetom iz drugega dodali le še telovadbo. Dečki in deklice so imeli pouk ločeno. V prvi razred šole se je vpisalo 93 učencev, kasneje še 28, med šolanjem se jih je izpisalo 14, razred je končalo 107 učencev, vendar jih 21 razreda ni izdelalo. V drugi razred se je vpisalo 78 učencev, kasneje še 3, izpisalo se jih je 7, 1 pa je umrl. Ob koncu leta je bilo 73 učencev, vendar razreda ni izdelalo 20 učencev. V tretji razred se je vpisalo 66 učencev, dodatno se jih je vpisalo še 12, izpisalo pa se je 31 učencev. Na koncu leta je bilo 47 učencev, vendar je razred izdelalo samo 31 učencev. Skoraj vsi učenci so bili rimo-katoliške vere. Pri večini je bil kot materni jezik naveden nemški, pri redkih pa slovenski.
V šolskem letu 1902/03 je šola dobila 4. razred. Predmeti so bili še vedno enaki, le da so imela dekleta namesto telovadbe ženska ročna dela. Že dve leti kasneje, v letu 1904, je šola dobila 5. razred, leta 1909 pa še 6. razred.
Po letu 1906 je iz katalogov razvidno, da so poleg mariborskih otrok šolo obiskovali tudi otroci, ki so bili rojeni drugje (Gradec, Dunaj, Celje …). Veliko otrok je razred ponavljalo. Posamezne razrede so obiskovali otroci, med katerimi je bilo 3 leta razlike v starosti. Iz katalogov je razvidno, da je imelo veliko število otrok visoko število neopravičenih ur. V matičnih listih za to obdobje so tudi podatki, ki nam nazorno pokažejo, da so imeli otroci v teh letih veliko zdravstvenih težav, zlasti s pljuči in prebavili. Vzrok je bila velika revščina, kar je razvidno iz matičnih listov. Posledica revščine so bile tudi kraje pri otrocih. V njihovih družinah je bilo veliko alkoholizma, predvsem pri očetih. Kljub temu je potrebno dodati, da je bila večina staršev zelo skrbnih. Zdravstveno stanje otrok se je vsako leto za malenkost izboljšalo. V katalogih so najpogostejši sledeči priimki: Korošec, Kores, Pleteršek, Koren, Kranjc, Dominko, Žižek, Majhenič, Dežman, Lešnik … Pri tem je potrebno dodati, da so bila imena in priimki zapisana v nemški obliki.
V prvih letih so bile ocene opisne, kasneje so ocene začeli številčiti, tako da je bila najboljša ocena 1, najslabša pa 5. Leta 1904 so k stavbi šole zgradili prizidek, leta 1910 pa še drugo nadstropje. V katalogih od leta 1906 do 1911 so prebivališča zapisovali z imenom kraja in številko (npr. Pobrežje 15), od leta 1911 dalje pa so pod naslov zapisali tudi ime ulice.
Zelo zanimivi so katalogi iz obdobja med 1. svetovno vojno. Iz njih lahko razberemo, da je prišlo v Maribor veliko priseljencev s Primorske (Koper, Pula, Trst …). Najverjetnejši vzrok za to je bila soška fronta. Nekaj je bilo tudi priseljencev s Koroške, Tirolske in Madžarske. V šolskem letu 1916/17 je bilo tako v 1. razredu 41 učencev. Od tega je bil 1 učenec rojen na Koroškem, 2 na Tirolskem in 3 na Primorskem. Še vedno je zelo malo učencev navedlo slovenski jezik kot materni.
Po prvi svetovni vojni je šola imela 7 razredov. V katalogih od šolskega leta 1918/19 dalje so priimki napisani v slovenščini (npr. Maurisch>Mavrič, Potoschnig>Potočnik …). Pouk je potekal še v nemškem jeziku, vendar so imeli na teden 3 učne ure slovenskega jezika. Opazno se je spremenilo tudi število Slovencev. Leta 1918 je bilo v prvem razredu 30 deklic, od tega jih je bilo 15 slovenskega rodu, dečkov je bilo v prvem razredu 34, od tega jih je bilo 16 slovenskega rodu. Ti učenci so šolanje začeli v Avstro-Ogrski, končali pa v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Katalog 1919/20 je bil že v celoti napisan v slovenščini. Tudi pouk je potekal v slovenskem jeziku. Učenci so se učili tudi srbohrvaščine. V drugem razredu je bilo 53 dečkov, od tega so bili le 3 nemško govoreči, ter 54 deklic, od katerih sta bili le 2 nemško govoreči. Nasploh je bilo tem obdobju v šoli veliko priseljencev iz Prage, Gradca, Celovca, Dunaja, Trsta, Münchna in Hrvaške. Tako obsežne selitve so po najinem mnenju posledica novih državnih mej.
Zelo zanimivi so komentarji, ki so jih zapisovali učitelji o svojih učencih. Tukaj so zapisani nekateri izmed komentarjev:
- zanikrn in nereden,
- živahna kri, neodkrit, 8. marca je pretepal tovariša,
- priliznjen,
- kadi na ulici,
- živahen, odkrit, trmast in jecljav,
- se rad pretepa, rad laže, se dela neumnega, kadar ne zna …
Zanimivi so tudi komentarji o izostankih. Tako izvemo, da učenci niso prihajali v šolo zaradi tega, ker so morali pomagati na kmetiji, niso imeli čevljev, so morali paziti na mlajše brate in sestre …
Okrajni šolski svet Maribor je tisti čas izdal veliko okrožnic in poslal nekaj zanimivih dopisov na našo šolo. 3. 11. 1923 je Okrajni šolski svet Maribor izdal okrožnico šolskim vodstvom, kjer je opozoril na otroke, ki mečejo kamenje v avtomobile in postavljajo ovire na ceste. Opomnil je učitelje, naj poučijo otroke o obnašanju. 13. 10. 1923 je Okrajni šolski svet Maribor prosil zainteresirane učitelje za poučevanje nepismenih vojakov. Okrajno glavarstvo Maribor je 30. 4. 1923 poslalo šolam dopis o škodljivosti rjavega hrošča in da naj otroke o tem poučijo in jih kasneje nagradijo. Okrajni šolski svet Maribor je bil mnenja, da so učenci preveč obremenjeni, saj je 20. 4. 1923 dal šolam odredbo, da lahko med tednom dajo otrokom le krajše domače naloge, in sicer samo nalogo pri enem predmetu na dan, med vikendom pa lahko dajo več daljših domačih nalog. Iz okrožnic je razvidno, da so hoteli, da bi otroci čimprej pozabili na Avstro-Ogrsko, saj je Okrajni šolski svet Maribor 8. 3. 1923 izdal okrožnico, kjer je ukazal umik vseh avstro-ogrskih knjig, ker opevajo Avstro-Ogrsko. Veliko dopisov je bilo o slovenskih knjigah, katerih je bilo zelo malo.
1. a v šolskem letu 1936–1937 (zasebna zbirka gospe Drevenšek)
V šolskem letu 1934/35 so postale ocene enake današnjim (1 najslabša, 5 najboljša). Tistega leta je bilo v šoli 9 učiteljev. Leta 1935/36 je pouk spet potekal samo do 4. razreda. V 1. a je bilo 45 učencev, njihovi očetje pa so imeli različne poklice: 8 uradnikov, 6 služiteljev v privatni službi, 5 samostojnih kmetovalcev, 5 kmetovalcev najemnikov, 5 dninarjev, 14 delavcev in 2 upokojenca. V 1. b je bilo 49 učencev. Očetje pa so opravljali različne poklice: 12 uradnikov, 3 služitelji v privatni službi, 5 samostojnih kmetovalcev, 1 kmetovalec najemnik, 6 dninarjev, 1 rokodelec, 1 trgovec, 19 delavcev in 1 upokojenec. V ostalih razredih najdemo tudi železniške delavce, kovače, posestnike, tesarje, ključavničarje in zidarje. Iz tega je razvidno, da je večina učencev pripadala kmečkemu in delavskemu sloju. Učenci so bili po narodnosti vsi Jugoslovani, po veri pa rimo-katoličani. Tri leta kasneje (šolsko leto 1939/40) so v kataloge že začeli zapisovati snov po tednih. Vpisana je tudi oddaljenost doma od šole. Opazno je tudi povečano število prešolanih in preseljenih na Tezno.
Z začetkom aprila 1941 se zapisi prenehajo. Zadnji zapis je bil 29. 3. 1941. Razlog za prenehanje zapisov je bil napad Nemčije in zaveznic na Jugoslavijo 6. aprila 1941. Med drugo svetovno vojno je pouk spet potekal v nemškem jeziku. Šola je bila takrat šestletna.
Po 2. svetovni vojni
Zaradi bombnih napadov pouk ni potekal redno. V kleti stavbe so uredili zaklonišče. Bombe so uničile šolski vrt ob šoli, vendar stavbe niso zadele.
Po vojni je pouk spet potekal v slovenskem jeziku, tokrat dokončno. Leta 1946 so začeli izdajati izpričevala tečajnikov za dokončano osnovno šolo. Leta 1950 so na zunanjih zidovih šole izvedli izolacijo. Ko so zgradili naselje Greenwich, je na šoli število učencev naraslo preko 900. Pouk je potekal v treh izmenah. Leta 1957 je nastala osemletka, z razrednim poukom v nižjih razredih in predmetnim poukom v višjih razredih.
Po pripovedih gospoda Krašnje in iz publikacije, ki je bila izdana ob stoletnici šole, izvemo, da je šolska stavba postala tesna in v soseski so leta 1958 zgradili novo šolo poimenovano OŠ Draga Kobala – po istoimenskem heroju. Ljudje so obe šoli imenovali kar »stara« in »nova«. Šola pa je postajala vse bolj zastarela. Čutilo se je pomanjkanje prostora. Ker ni bilo telovadnice, so učenci telovadili v prostorih TDV Partizan Pobrežje. Poleti 1950 je bila izvedena horizontalna hidroizolacija zunanjih zidov šole. Konec petdesetih let 20. stoletja je bil odstranjen betonski zid, ki je med vojno varoval šolo pred bombami. Tla v šoli so bila lesena, šolo pa so ogrevali s pečmi na premog in drva. Do izgradnje javnega vodovoda leta 1963 je šola uporabljala vodo iz šolskega vodnjaka in jo transportirala po zgradbi s pomočjo hidroforja. Pouk se je izvajal od ponedeljka do sobote. Leta 1961 je šola odkupila zemljišče, kjer so zgradili igrišče. To je pripomoglo k izvajanju telovadbe, saj so lahko telovadili bližje šoli.
2. a v šolskem letu 1965–1966 (zasebna zbirka gospe Drevenšek)
Leta 1971 so strope učilnic podprli s stebri iz lesa, saj je bila varnost učencev ogrožena. Leta 1977 so s sredstvi samoprispevkov dogradili prizidek, v katerem je bila nova telovadnica in 11 učilnic. Stara stavba je bila v celoti prenovljena. Ob šoli je bil urejen tudi športno-rekreacijski center. Število otrok je pa še kar naraščalo. Zato so na Pobrežju zgradili še eno šolo, in sicer Osnovno šolo borcev za severno mejo.
Po pripovedovanju nekdanje ravnateljice, Helge Kuntner, so v sedemdesetih letih 20. stoletja za poučevanje uporabljali kredo, tablo, majhno število zvezkov, čitanko, črnilnike in peresnike. Pouk branja je potekal ob lončenih pečeh na trdo gorivo, ki so jih imeli v razredih. Zaradi prostorske stiske je pouk potekal v treh izmenah. V teh letih še niso imeli šolske telovadnice, zato so uporabljali telovadnico DTV Partizan Pobrežje. V zimskem času pa so drsali na drsališču za šolo. Med letoma 1994 in 2003 je šola veliko sodelovala z okolico, zato je prejela nagrado Grb mesta Maribor in priznanje gasilcev s Pobrežja.
Razvoj šole v času ravnateljevanja ge. Špele Drstvenšek
Razvoj naše šole bom razdelila na dve področji. Prvo področje je seveda vzgoja in izobraževanje naših učencev, kar je temeljna naloga vsake osnovne šole. Na tem področju smo nadaljevali, kar smo začeli v preteklih letih, in dodali nekatere nove koncepte in načine dela. V preteklih letih smo najprej začeli intenzivno delati na uvajanju aktivnih metod dela pri pouku in uvedbi fleksibilnega predmetnika. V naslednjem koraku smo delo in znanje dopolnili na področju razvijanja bralne pismenosti učencev ter na področju učenja učenja. Z uporabo različnih strategij za razvijanje bralne pismenosti smo učence opolnomočili z različnimi strategijami za delo z besedilom in različnimi načini samostojnega učenja. Učence smo spodbujali k zavedanju, kako se učimo in kako lahko ovrednotimo svoje znanje. Učitelje smo spodbujali k zavedanju, da moramo učence učiti na različnih taksonomskih stopnjah in na različne načine in tako upoštevati individualne posebnosti otrok. Veliko pozornosti smo v preteklih letih namenili delu z učenci s posebnimi potrebami in delu z nadarjenimi učenci. V preteklem šolskem letu pa smo znanje, ki smo ga pridobili do sedaj, začeli povezovati s koncepti formativnega spremljanja učenca. Na vzgojnem področju že vrsto let delamo na področju komunikacije med posameznimi deležniki, sprejemanju drugačnosti in varovanju okolja. Na področju primerne komunikacije, predvsem med učenci, bi si v naslednjih letih želeli dosegati boljše rezultate.
Drugo področje, v katerega smo v preteklih letih vložili veliko energije in časa, pa je seveda posodobitev in ureditev našega šolskega prostora. Če je bila na začetku mojega prvega mandata OŠ Toneta Čufarja izmed takrat 21 osnovnih šol tista, ki je na tem področju potrebovala največ, lahko rečem, da bo z zaključkom tega šolskega leta ena najlepše urejenih mariborskih šol. In če sem skupaj z mojimi sodelavci v prvih petih letih vlagala energijo predvsem v prepričevanje in dokazovanje odgovornim na Mestni občini Maribor, kaj vse je nujno potrebno na naši šoli popraviti ali dozidati, sem se v drugem mandatu intenzivno ukvarjala z obnovami, dozidavami in preureditvami, in sicer:
| Leto 2011 | Obnova kurilnice. |
| Leto 2013 | Celovita obnova (vse napeljave, notranje stavbno pohištvo, dodatna izolacija stavbe, obnova tal in sten) starejše šolske zgradbe. |
| Leto 2015–16 | Investicija: preureditev veznega trakta šole in obnova prostorov za šport ter zunanjih športnih površin, v okviru katere so naši učenci po dolgih 30-ih letih končno dobili primerne prostore za prehranjevanje, novo kuhinjo, večnamenski prostor, garderobne prostore, novo knjižnico in multimedijsko učilnico ter obnovljeno telovadnico in okolico šole. |
Vsi, ki na šoli delamo in se učimo, smo novih pridobitev izredno veseli ter tako delamo in se učimo še z večjo motivacijo.
